Alenka Brezavšček

Intervju ob 60 letnici Fakultete za organizacijske vede UM s predstojnico Katedre za metodologijo UM FOV, izr. prof. dr. Alenko Brezavšček


Alenka Brezavšček

»Ob visokem jubileju je prav, da se spomnimo tudi tistih sodelavcev, ki jih je v zadnjih letih iz naše sredine iztrgala kruta usoda in so bili zame ne le odlični sodelavci, pač pa tudi zelo dobri prijatelji.«

 


Izr. prof. dr. Alenka Brezavšček je po izobrazbi inženirka računalništva, ki je magistrirala in doktorirala na FOV UM iz področja integralnega upravljanja kakovosti. Svojo karierno pot na FOV je pričela v letu 1994 najprej kot asistentka pri red. prof. dr. Alenki Hudoklin Božič in kasneje kot docentka za področje stohastični procesov ter zanesljivosti in razpoložljivosti sistemov. Danes izredna profesorica za področje kvantitativnih metod v organizacijskih vedah, ki je področje raziskovanja razširila tudi na proučevanje varnosti informacijskih sistemov, kot sodelavka in vodja sodeluje pri različnih razvojnih in raziskovalnih projektih, saj pravi, da je povezovanje fakultete z domačim in tujim okoljem izjemnega pomena tako za razvoj fakultete kot njeno pojavljanje na trgu. 

Kateri pomembni mejniki zaznamujejo razvoj vašega delovnega področja na FOV?

Skoraj 25 let mojega delovanja na fakulteti je dolgo obdobje, v katerem je fakulteta doživela številne vzpone in pa tudi spodrsljaje. Mejnikov, ki so omembe vredni, se je skozi vsa ta leta nabralo kar nekaj. Zagotovo bi pri tem omenila zame osebno pomemben mejnik, in sicer naporen prestop iz asistentskih v učiteljske vode. V enem letu sem morala prevzeti predavanja pri kar petih predmetih tako na rednem kot na izrednem študiju, kar ob takrat dveh malih otrocih ni bil mačji kašelj. Nadalje bi omenila uvedbo bolonjske reforme v celotnem slovenskem visokošolskem prostoru, ki je prinesla kar nekaj neznank in sprememb, ki po mojem mnenju niso bile vse pozitivne. Iz tega obdobja se spominjam tudi določenih kadrovskih sprememb, nad katerimi nisem bila navdušena in so name pustile poseben pečat. Vsekakor je pomemben mejnik v zgodovini fakultete tudi izgradnja nove stavbe in selitev v nove prostore, za kar si posebno priznanje zasluži takratno vodstvo fakultete. Ob visokem jubileju pa je prav, da se spomnimo tudi tistih sodelavcev, ki jih je v zadnjih letih iz naše sredine iztrgala kruta usoda in so bili zame ne le odlični sodelavci, pač pa tudi zelo dobri prijatelji.

Kaj vam bo v zvezi s FOV ostalo v trajnem spominu?

Veliko spominov me veže na svojo pokojno mentorico, zasl. prof. dr. Alenko Hudoklin Božič in na njen neprecenljiv doprinos fakulteti. Kdor jo je poznal, bo zagotovo pritrdil, da je bila izreden strokovnjak na svojem področju, poseben človek, ekstravagantna dama, popolnoma predana delu, s posebnih smislom za humor in zelo zahtevna do svojih bližnjih sodelavcev. V dolgih letih sodelovanja sva uspeli ustvariti prav poseben odnos in lahko rečem, da sem se od nje tako iz strokovnega kot iz osebnostnega vidika ogromno naučila. Zelo sem hvaležna, da sem imela priložnost biti del življenjske zgodbe tako velikega človeka.

Zaupajte nam, kakšno zanimivo anekdoto v zvezi z vašim sodelovanjem na fakulteti.

Na misel mi pride pripetljaj, vezan ravno na prof. dr. Hudoklinovo. Bilo je davnega leta 1994 ali 1995 v prednovoletnem času. Sama sem komaj dobro nastopila službo asistentke na fakulteti, kjer sem bila že od vsega začetka vključena tudi v raziskovalni projekt s Slovenskimi železnicami, ki ga je vodila profesorica. Do konca leta smo morali oddati zaključno poročilo, na katerem sva zadnje dni v letu, ko se je večina mojih prijateljev že prepustila prednovoletnemu rajanju, intenzivno delali. Pogosto se je delo zavleklo pozno v noč, saj je profesorici čas tekel precej drugače kot meni, takrat mladi asistentki. Tistega večera sva »potegnili« do dveh zjutraj. Po končanem delu naj bi profesorico peljala v Ljubljano, kjer je stanovala. Ko sva prispeli do avta, se je izkazalo, da so zaradi hude zime močno pomrznile prav vse ključavnice in nobenih vrat nikakor ni bilo mogoče odpreti. Po dolgotrajnem poskušanju mi je nekako uspelo odpahniti zadnja vrata prtljažnika. Če sva hoteli priti v avto, ni bilo druge možnosti, kot da zlezeva skozi ta vrata. Lahko mi verjamete, da to za starejšo, malce okorno profesorico, v dolgem plašču in s klobukom na glavi ni bila ravno enostavna naloga. A nama je uspelo! Srečno sva prišli do doma in tudi poročilo sva pravočasno oddali. Sva se pa kasneje na račun tega dogodka še mnogo krat nasmejali.

Fakulteta v letošnjem letu praznuje 60 let. Kako vi vidite prihodnost fakultete in njenega razvoja?

Priložnosti za razvoj je po mojem mnenju veliko in na fakulteti se trudimo, da jih ob danih zmožnostih kar najbolje izkoriščamo. Na marsikaterem področju nam to kar uspeva, osebno pa se zdi, da nekoliko premalo izkoriščamo naravne danosti, ki jih nudi okolje, v katerega je fakulteta umeščena. Ena izmed priložnosti, ki se po mojem mnenju ponuja, je vzpostavitev nekakšnega kampusa, ki bi zagotovil ustrezno karierno pot vrhunskim športnikom po zaključku srednje šole. Takega kampusa Slovenija še nima, bi bil pa najbrž dobrodošel in koristen. Možnosti, ki nam jih naše okolje ponuja, so naravnost idealne za združevanje študija, bivanja v neposredni bližini fakultete in treningov marsikaterega športa. Nenazadnje je bil Kranj vedno športno mesto in prenekateri vrhunski športnik izvira prav iz teh krajev. Ne gre prezreti tudi dejstva, da sta obe slovenski olimpijski odličji iz zadnjih zimskih olimpijskih iger v tesni povezavi s FOV. Nekateri premiki v smeri »šport na FOV« so se v zadnjih letih že zgodili, kar je gotovo vzpodbudno.

Bi želeli še kaj dodati ...

Ustanova, ki se na trgu obdrži kar 60 let, nikakor ni muha enodnevnica. Eminentna gospa, ustanovna članica druge najstarejše univerze v Sloveniji si iz tega vidika zasluži vse spoštovanje. V poplavi visokošolskih zavodov širom države, ki smo ji priča v zadnjem desetletju, je to zagotovo argument, ki vsaj po mojem mnenju veliko šteje.